Morda se prepoznaš v teh vprašanjih

To je eno najpogostejših vprašanj, ki ga slišim v terapevtski sobi.

Veliko ljudi ve, da bi morali postaviti mejo. Vedo, da so utrujeni, da imajo preveč obveznosti ali da jim določeni odnosi ne ustrezajo. Kljub temu vedno znova pristanejo na nekaj, česar si v resnici ne želijo.

Če se prepoznaš v tem, nisi sam_a.

Težava ni v tem, da ne znaš izgovoriti besede ne. Pogosto je veliko globlja.

Morda si se že zelo zgodaj naučil_a, da je pomembno ugajati drugim, biti priden_a, prijazen_a, odgovoren_a ali vedno na voljo. Morda si dobival_a občutek, da si sprejet_a predvsem takrat, ko si izpolnjeval_a pričakovanja drugih. Takšni vzorci nam v otroštvu pogosto pomagajo ohraniti občutek varnosti in pripadnosti. V odraslem življenju pa lahko postanejo breme.

Ko rečeš da drugim, pogosto rečeš ne sebi.

To se lahko kaže na različne načine. Prevzameš dodatno delo, čeprav si že izčrpan_a. Poslušaš težave drugih, tudi ko sam_a komaj zmoreš. Ostajaš v odnosih, ki te ranijo. Ne izraziš svojega mnenja, ker te je strah, da boš koga razočaral_a.

Sčasoma začneš izgubljati stik s svojimi potrebami. Morda sploh ne veš več, kaj si želiš, ker si tako dolgo skrbel_a predvsem za druge.

Postavljanje meja ni sebičnost.

Meje niso namenjene temu, da ljudi odrivamo od sebe. Namenjene so temu, da zaščitimo svoje duševno zdravje, energijo in odnose. Paradoksalno prav zdrave meje pogosto vodijo do bolj iskrenih in bolj kakovostnih odnosov.

Na psihoterapiji ne vadimo le tega, kako reči ne. Skupaj raziskujeva, zakaj je to tako težko. Kaj se zgodi v tebi, ko pomisliš, da bi nekoga zavrnil_a. Katere misli, občutki ali strahovi se ob tem pojavijo. Šele ko razumemo njihov izvor, lahko postopoma začnemo ravnati drugače.

Ni treba, da se spremeniš čez noč. Tudi ni cilj, da bi od jutri naprej vsem govoril_a ne. Cilj je, da začneš svoje potrebe jemati enako resno kot potrebe drugih.

Včasih je prvi korak že to, da si dovoliš vprašati:

“Kaj pa si v resnici želim jaz?”

To vprašanje je pogosto začetek pomembne spremembe.

Navzven si morda uspešen_a. Drugi te opisujejo kot odgovorno, prijazno ali sposobno osebo. Kljub temu pa imaš v sebi občutek, da bi moral_a narediti še več. Da nisi dovolj dober_a. Da bo nekdo slej ko prej ugotovil, da v resnici nisi tako sposoben_a, kot mislijo.

Takšni občutki niso redki.

Veliko ljudi živi z notranjim kritikom, ki je veliko strožji od kogar koli v njihovi okolici.

Ko narediš napako, jo težko spustiš. Ko nekaj dosežeš, uspeh hitro razvrednotiš. Pohvalo sprejmeš z nelagodjem ali jo pripišeš sreči. Ves čas imaš občutek, da moraš dokazovati svojo vrednost.

Pogosto korenine segajo daleč nazaj.

Način, kako danes razmišljamo o sebi, ni nastal čez noč. Oblikovali so ga odnosi, izkušnje in sporočila, ki smo jih skozi življenje prejemali. Nekateri so odraščali z zelo visokimi pričakovanji, drugi so bili pogosto kritizirani, tretji so imeli občutek, da morajo biti popolni, če želijo biti sprejeti.

Sčasoma ta glas postane naš notranji glas.

Začnemo verjeti, da naša vrednost ni odvisna od tega, kdo smo, ampak od tega, koliko naredimo, dosežemo ali koliko zadovoljimo druge.

To je zelo naporno.

Ne zato, ker bi bili premalo dobri.

Ampak zato, ker ciljne črte nikoli ni.

Psihoterapija ne skuša človeka prepričati, da je popoln. Pomaga pa razumeti, od kod prihajajo ta prepričanja in zakaj so postala tako močna.

Ko začnemo drugače gledati nase, se pogosto spremenijo tudi naši odnosi, odločitve in način, kako doživljamo vsakdanje življenje.

Ne zato, ker bi postali druga oseba.

Ampak zato, ker se postopoma naučimo biti do sebe nekoliko bolj prijazni.

In včasih je prav to največja sprememba.

Vsak od nas je kdaj utrujen. Za nami je naporen teden, slabo spimo, imamo veliko obveznosti ali preprosto potrebujemo nekaj dni počitka. Običajno se po dobrem spancu, prostem vikendu ali dopustu energija postopoma vrne.

Pri izgorelosti pa je drugače.

Veliko ljudi mi pove, da so si vzeli dopust, pa se niso vrnili spočiti. Da zjutraj vstanejo že utrujeni. Da se težko zberejo, postajajo razdražljivi ali imajo občutek, da jih tudi najmanjša obveznost popolnoma izčrpa.

Izgorelost ni znak, da si prešibek ali da ne zmoreš dovolj. Pogosto je posledica tega, da si bil predolgo močan za vse druge.

Mnogi ljudje, ki doživijo izgorelost, so odgovorni, vestni in predani. Težko prosijo za pomoč, težko postavljajo meje in imajo občutek, da morajo vse opraviti sami. Dolgo časa svoje potrebe postavljajo na zadnje mesto.

Telo nas pogosto začne opozarjati prej, kot ga znamo slišati. Pojavijo se težave s spanjem, napetost, glavoboli, slabša koncentracija ali občutek, da nimamo več veselja do stvari, ki so nam bile nekoč pomembne.

Na psihoterapiji ne iščeva le načinov, kako si odpočiti. Raziskujeva tudi, kaj te je pripeljalo do te točke. Kakšna pričakovanja nosiš do sebe. Kako ravnaš s svojimi mejami. Kaj se zgodi, ko si dovoliš počivati.

Izgorelost ni konec. Je lahko tudi pomembno sporočilo, da nekaj v tvojem življenju že dolgo kliče po spremembi.

Vsak človek doživi trenutke žalosti, razočaranja ali izgube. To je normalen del življenja.

Depresija pa je nekaj več kot le slabo razpoloženje.

Ljudje jo pogosto opisujejo kot občutek, da je iz življenja izginila barva. Stvari, ki so jih nekoč veselile, jih ne pritegnejo več. Zjutraj težko vstanejo iz postelje, zmanjka jim energije, včasih tudi upanja.

Depresija ni vedno videti tako, kot si predstavljamo. Nekateri še naprej hodijo v službo, skrbijo za družino in navzven delujejo povsem urejeno. V sebi pa doživljajo globoko praznino, osamljenost ali občutek, da niso več oni.

Pomembno je vedeti, da depresija ni znak šibkosti. Prav tako ni nekaj, kar bi lahko odpravili z mislijo »saj bo bolje«. Pogosto gre za preplet življenjskih okoliščin, izgub, dolgotrajnega stresa, odnosov in notranjih vzorcev.

Na psihoterapiji ni cilj, da bi te prepričevala, naj razmišljaš bolj pozitivno. Najprej želim razumeti tvojo zgodbo. Skupaj raziskujeva, kaj se dogaja, kaj tvoje telo in duševnost skušata sporočiti ter kako lahko korak za korakom ponovno vzpostaviš stik s sabo.

Včasih je že prvi pogovor olajšanje. Ne zato, ker bi težava izginila, ampak ker je prvič ni treba nositi sam.

Toksični odnosi niso vedno glasni, burni ali očitni. Pogosto se začnejo zelo neopazno.

Morda se znajdeš v odnosu, kjer se vedno bolj prilagajaš. Vedno pogosteje dvomiš vase. Imaš občutek, da si za vse kriv_a ali da nikoli ne narediš dovolj.

Sčasoma začneš izgubljati zaupanje vase.

Toksičen odnos ni nujno povezan s prepiri. Včasih je veliko bolj tih. Kaže se skozi razvrednotenje, manipulacijo, čustveno izsiljevanje, nadzor ali občutek, da tvoje potrebe nikoli niso pomembne.

Veliko ljudi ostaja v takšnih odnosih, ker upajo, da se bo druga oseba spremenila. Ali pa verjamejo, da pretiravajo in da je težava v njih.

Na psihoterapiji ne iščeva krivca. Raziskujeva dinamiko odnosa in predvsem to, kako se v njem počutiš ti. Pomembno vprašanje ni samo, kakšen je drugi človek, ampak tudi, kaj te zadržuje v odnosu in zakaj je odhod ali postavljanje meja tako težko.

Ko začneš bolj zaupati sebi, začneš drugače prepoznavati tudi odnose okoli sebe.

Beseda »narcis« se danes pogosto uporablja, včasih tudi prehitro. Ni vsak sebičen ali zahteven človek narcistična osebnost.

Veliko pomembneje od oznake je vprašanje, kako se ob partnerju počutiš.

Ali imaš občutek, da moraš nenehno paziti, kaj boš rekel_a? Se pogosto opravičuješ za stvari, ki jih nisi naredil_a? Dvomiš v svoj spomin ali občutke? Imaš občutek, da nikoli nisi dovolj?

V odnosu z izrazito narcističnim partnerjem se pogosto pojavijo razvrednotenje, manipulacija, obračanje odgovornosti in pomanjkanje iskrene empatije. Po prepiru lahko ostaneš z občutkom, da si ti povzročil_a težavo, čeprav si sprva čutil_a drugače.

Takšni odnosi lahko močno načnejo samopodobo. Človek začne izgubljati stik s tem, kaj čuti, kaj potrebuje in kaj je zanj sprejemljivo.

Na psihoterapiji ne postavljamo diagnoz partnerjem. Pomagamo pa razumeti, kaj se dogaja v odnosu, kako vpliva nate in kako lahko ponovno okrepiš zaupanje vase ter postaviš bolj zdrave meje.

Veliko ljudi si po koncu odnosa reče: »Naslednjič bo drugače.«

Čez nekaj let pa ugotovijo, da so se ponovno znašli v zelo podobni zgodbi. Morda z drugo osebo, vendar z enakimi občutki.

To običajno ni naključje.

Način, kako izbiramo odnose, je pogosto povezan z izkušnjami, ki smo jih pridobili zelo zgodaj v življenju. Če smo se naučili, da moramo za ljubezen skrbeti, ugajati ali se nenehno dokazovati, lahko tudi v odraslosti nezavedno iščemo odnose, v katerih se ti vzorci ponavljajo.

To ne pomeni, da si sam_a kriv_a za svoje izkušnje.

Pomeni pa, da imaš možnost razumeti, zakaj se ponavljajo.

Psihoterapija ni iskanje napak v preteklosti. Je priložnost, da začneš prepoznavati vzorce, ki so ti nekoč pomagali preživeti, danes pa te morda oddaljujejo od odnosov, v katerih bi se lahko počutil_a varno, spoštovano in sprejeto.

Ko začneš drugače razumeti sebe, se pogosto začnejo spreminjati tudi odnosi, ki jih izbiraš.

Veliko ljudi pričakuje, da bodo po dopustu ponovno polni energije. Ko se to ne zgodi, jih pogosto zaskrbi. Nekateri začnejo razmišljati, da so leni, premalo hvaležni ali da z njimi nekaj ni v redu.

Resnica je običajno drugačna.

Če smo dlje časa živeli pod velikim pritiskom, v nenehnem hitenju ali ob občutku, da moramo ves čas nekaj dokazovati, nekaj dni počitka pogosto ne zadostuje. Telo se sicer za trenutek ustavi, notranja napetost pa ostane.

Morda tudi na dopustu nisi zares počival_a. Morda si imel_a občutek, da mora biti vse popolno, da moraš poskrbeti za vse okoli sebe ali da si moral_a ves čas nekaj početi. Včasih se šele takrat, ko se ustavimo, zavemo, kako zelo smo utrujeni.

Pomanjkanje energije je lahko povezano z dolgotrajnim stresom, izgorelostjo, depresijo ali drugimi življenjskimi stiskami. Zato ni smiselno iskati hitrih rešitev ali se siliti, da bi moral_a biti takoj “kot nov_a”. Veliko pomembneje je razumeti, kaj ti telo skuša sporočiti.

Na psihoterapiji pogosto raziskujeva prav to. Kaj se dogaja v tvojem življenju? Kje so tvoje meje? Kaj od sebe pričakuješ? In kdaj si nazadnje zares poskrbel_a zase?

Včasih telo reče “dovolj” veliko prej, kot smo ga pripravljeni slišati.

Večina ljudi ne mara kritike. Pri nekaterih pa sproži veliko več kot le neprijeten občutek.

Morda o pogovoru razmišljaš še več dni. V glavi znova in znova premlevaš, kaj si rekel_a, kaj bi moral_a odgovoriti ali kaj si naredil_a narobe. Ena sama pripomba lahko zasenči deset pohval.

Če se v tem prepoznaš, to še ne pomeni, da si preobčutljiv_a.

Način, kako doživljamo kritiko, je pogosto povezan z našimi preteklimi izkušnjami. Če smo odraščali v okolju, kjer je bilo veliko kritik, visokih pričakovanj ali malo potrditve, lahko že majhna pripomba v odraslosti prebudi stare občutke, da nismo dovolj dobri.

Takrat ne reagiramo le na besede, ki jih slišimo danes. Reagiramo tudi na izkušnje, ki jih nosimo v sebi že dolgo.

Na psihoterapiji raziskujeva, zakaj določene situacije v tebi sprožijo tako močan odziv. Cilj ni postati človek, ki ga nič več ne prizadene. Cilj je razviti bolj trden občutek lastne vrednosti, da mnenje drugih ne določa več tega, kako vidiš sebe.

Stres je normalen odziv na obremenitve. Običajno se pojavi ob pomembnih dogodkih, večjih odgovornostih ali spremembah in postopoma mine, ko se okoliščine umirijo.

Tesnoba pa pogosto ostane tudi takrat, ko neposredne nevarnosti ni več.

Lahko se kaže kot nenehna zaskrbljenost, občutek notranje napetosti, razbijanje srca, plitko dihanje, težave s spanjem ali občutek, da se bo zgodilo nekaj hudega, čeprav ne znaš natančno povedati kaj.

Veliko ljudi si ob tem očita, da pretiravajo. Poskušajo se pomiriti z razumom, vendar občutek ne izgine.

To ni zato, ker bi bili šibki.

Tesnoba ni izbira. Je način, kako nas skuša živčni sistem zaščititi. Težava nastane takrat, ko ostane ves čas v stanju pripravljenosti, tudi kadar nevarnosti ni.

Psihoterapija pomaga razumeti, kaj tesnobo sproža, kako vpliva na tvoje življenje in kako lahko postopoma ponovno razviješ občutek varnosti v sebi.

Marsikdo, ki doživlja tesnobo ali panične napade, se boji, da bo izgubil nadzor nad sabo.

Ko srce začne hitro biti, dihanje postane plitvo in telo preplavi močan strah, se zdi, kot da se dogaja nekaj zelo nevarnega. Nekateri so prepričani, da bodo omedleli, znoreli ali celo umrli.

Čeprav je občutek zelo resničen, običajno ni nevaren.

Naše telo se odzove, kot da smo v življenjski nevarnosti, čeprav dejanske nevarnosti ni. Gre za naravni obrambni mehanizem, ki se sproži ob zaznani ogroženosti.

Ko razumemo, kaj se dogaja v telesu, pogosto občutek izgubi del svoje moči. Ne zato, ker bi ga ignorirali, ampak zato, ker ga začnemo razumeti.

Na psihoterapiji raziskujeva tudi okoliščine, v katerih se takšni občutki pojavljajo. Pogosto niso povezani le s trenutnim stresom, temveč tudi z življenjskimi izkušnjami, ki so oblikovale občutek varnosti.

Panični napad lahko pride zelo nenadoma. Nekateri ga doživijo med vožnjo, drugi v trgovini, na sestanku ali celo doma, kjer se počutijo varno.

Srce začne močno razbijati. Dihanje postane hitro ali plitko. Pojavijo se vrtoglavica, tresenje, občutek dušenja ali pritisk v prsih. Mnogi so prepričani, da doživljajo srčni infarkt ali da bodo izgubili nadzor.

Čeprav so ti občutki zelo intenzivni, panični napad sam po sebi ni nevaren.

Gre za zelo močan odziv živčnega sistema, ki telo pripravi na beg ali boj. Težava je v tem, da se ta odziv sproži takrat, ko dejanske nevarnosti ni.

Po prvem paničnem napadu veliko ljudi začne živeti v strahu pred naslednjim. Izogibajo se določenim krajem ali situacijam, ker se bojijo, da se bo ponovil. Tako se lahko njihov svet začne postopoma ožati.

Na psihoterapiji ne delava le na tem, kako umiriti panični napad. Raziskujeva tudi, zakaj se je sploh pojavil in kaj tvoje telo skuša z njim sporočiti. Ko razumemo njegovo ozadje in se naučimo drugačnega odziva, se občutek ogroženosti lahko postopoma zmanjša.

Včasih se to zgodi skoraj neopazno.

Stvari, ki so ti bile nekoč v veselje, postanejo samo še ena obveznost. Druženje z ljudmi te izčrpa, hobiji te ne pritegnejo več, tudi trenutki, ki bi ti nekoč narisali nasmeh na obraz, ostanejo brez pravega občutka.

Veliko ljudi si ob tem očita, da so postali nehvaležni ali leni. Poskušajo se prisiliti, da bi spet čutili veselje, vendar to običajno ne pomaga. Prav nasprotno – pogosto jih začne spremljati še občutek krivde.

Ko izgubimo stik z veseljem, to še ne pomeni, da smo se spremenili v drugo osebo. Pogosto je to znak, da smo predolgo živeli v načinu preživetja. Ko telo in um večino energije porabljata za spoprijemanje s stresom, tesnobo, izgubo ali dolgotrajnimi obremenitvami, za radost preprosto zmanjka prostora.

Včasih se to zgodi po težkem življenjskem obdobju, izgubi, ločitvi ali izgorelosti. Drugič se razvija počasi, skoraj neopazno. Človek se navadi živeti brez pristnega veselja in začne verjeti, da je to preprosto del odraslega življenja.

Ni.

Na psihoterapiji ne iščeva hitrih načinov, kako se ponovno počutiti bolje. Najprej poskušava razumeti, kaj se je zgodilo. Kaj je tisto, kar ti jemlje energijo. Kje si skozi leta izgubil_a stik s sabo.

Veselje se redko vrne zato, ker se vanj prisilimo. Pogosto se začne vračati takrat, ko si dovolimo začutiti tudi žalost, utrujenost, strah in vse tisto, kar smo dolgo odrivali.

Če že dolgo opažaš, da te nič več zares ne razveseli, si zaslužiš, da to vzameš resno. Ne zato, ker je s tabo nekaj narobe, ampak zato, ker tvoje doživljanje nekaj pomembnega sporoča.

To je občutek, ki ga je pogosto težko razložiti.

Navzven imaš morda službo, partnerja, družino ali življenje, za katero drugi pravijo, da je lepo. Kljub temu pa v sebi čutiš praznino. Kot da nekaj manjka, čeprav ne veš natančno kaj.

Veliko ljudi zaradi tega občuti sram. Rečejo si, da nimajo razloga za takšne občutke. Da bi morali biti zadovoljni. Zato o njih pogosto molčijo.

Toda praznina ni razvajenost ali nehvaležnost.

Pogosto je znak, da smo predolgo živeli predvsem za pričakovanja drugih. Izpolnjevali smo vloge, skrbeli za druge, dosegali cilje, pri tem pa počasi izgubili stik s svojimi potrebami, željami in občutki.

Ko človek dolgo zanemarja sebe, lahko pride trenutek, ko navzven vse deluje urejeno, navznoter pa ne ve več, kdo sploh je.

Na psihoterapiji praznine ne poskušava zapolniti z novimi cilji ali še večjo storilnostjo. Skupaj raziskujeva, kaj ti manjka, česa si morda nikoli nisi dovolil_a začutiti in kako lahko ponovno vzpostaviš stik s sabo.

To ni hitra pot. Je pa pogosto ena najpomembnejših.

Morda si med ljudmi, ki jih drugi občudujejo.

Si odgovoren_a, zanesljiv_a in uspešen_a. Stvari narediš dobro. Redko odnehaš. Navzven deluje, kot da vse obvladuješ.

V sebi pa imaš občutek, da nikoli ni dovolj.

Ko dosežeš en cilj, si že postaviš naslednjega. Težko si dovoliš počitek, saj se hitro oglasi misel, da bi moral_a narediti še nekaj. Uspeh redko prinese zadovoljstvo za dlje časa.

Takšna pričakovanja pogosto niso nastala po naključju.

Veliko ljudi se je že zelo zgodaj naučilo, da so pohvalo, pozornost ali občutek varnosti dobili predvsem takrat, ko so bili uspešni, pridni ali koristni. Sčasoma začnejo svojo vrednost povezovati z dosežki.

Toda človekova vrednost ni odvisna od njegove storilnosti.

Na psihoterapiji raziskujeva, od kod prihaja ta notranji pritisk in kaj se zgodi, če si za trenutek dovoliš biti dovolj tudi takrat, ko ničesar ne dokazuješ.

To je za marsikoga veliko težje, kot se zdi.

Veliko ljudi si želi počitka. Ko pa ga končno imajo, se ne znajo sprostiti.

Namesto miru se pojavi nemir.

Namesto olajšanja občutek krivde.

Morda imaš občutek, da zapravljaš čas. Da bi moral_a biti bolj produktiven_a. Da bi lahko naredil_a še nekaj koristnega.

Če se v tem prepoznaš, nisi sam_a.

Počitek ni vedno težaven zato, ker ne bi imeli časa. Včasih je težaven zato, ker smo se naučili, da je naša vrednost odvisna od tega, koliko naredimo.

Takšen način življenja je lahko dolgo videti uspešen. Sčasoma pa telo začne opozarjati, da potrebuje drugačen ritem.

Počitek ni nagrada za opravljeno delo.

Je ena od osnovnih človekovih potreb.

Na psihoterapiji pogosto raziskujeva prav ta odnos do počitka. Kaj se zgodi v tebi, ko ne delaš ničesar. Česa te je takrat strah. In kako lahko postopoma razviješ bolj prijazen odnos do sebe.

Perfekcionizem običajno povezujemo z delom, šolo ali uspešnostjo.

Veliko redkeje pa pomislimo, kako močno vpliva na naše odnose.

Če od sebe pričakuješ popolnost, jo lahko začneš nezavedno pričakovati tudi od drugih. Ali pa se zgodi ravno nasprotno – toliko energije vlagaš v to, da bi bil_a popoln_a partner, starš, prijatelj ali sodelavec, da ob tem pozabiš nase.

Perfekcionizem pogosto prinese občutek, da nikoli ni dovolj.

Ne dovolj dobra mama.

Ne dovolj dober partner.

Ne dovolj uspešen človek.

Takšno življenje je zelo naporno.

Odnosi pa ne potrebujejo popolnih ljudi.

Potrebujejo ljudi, ki si upajo biti pristni.

Na psihoterapiji ne poskušava zmanjšati tvojih ambicij ali želje, da stvari opraviš dobro. Raziskujeva predvsem, kaj se skriva za potrebo po popolnosti. Pogosto tam najdeva strah pred zavrnitvijo, kritiko ali občutek, da moraš svojo vrednost vedno znova dokazovati.

Ko človek postopoma razvije bolj sočuten odnos do sebe, se začnejo spreminjati tudi njegovi odnosi. Postanejo bolj sproščeni, bolj iskreni in manj obremenjeni s potrebo po popolnosti.

To je vprašanje, ki si ga marsikatera ženska zastavi v tišini.

Ne zato, ker si tega želi, ampak zato, ker jo preplavijo občutki, ki jih sama težko razume. Vesela je za prijateljico, hkrati pa ob njeni nosečnosti, rojstvu otroka ali družinskih fotografijah začuti bolečino. Včasih celo zavist. Nato pa skoraj takoj še sram in občutek krivde.

Če se prepoznaš v tem, želim, da najprej veš nekaj pomembnega.

To ne pomeni, da si slab človek.

Pomeni, da si v stiku z izgubo, ki jo doživljaš.

Ko se človek sooča z neplodnostjo, spontanimi splavi ali dolgotrajnim čakanjem na otroka, se življenje pogosto razdeli na dve resničnosti. Ena je svet, ki teče naprej. Prijateljice zanosijo, otroci praznujejo rojstne dneve, družine rastejo.

Druga resničnost pa je tista, ki jo nosiš v sebi. Polna upanja, razočaranj, čakanja, pregledov in vprašanj, na katera pogosto ni odgovora.

Ob takšnih izkušnjah je povsem razumljivo, da se pojavijo tudi težki občutki.

Ljubosumje v takšnem trenutku ni izraz zlobe.

Pogosto je izraz žalovanja za nečim, kar si tudi sam_a globoko želiš.

Veliko žensk se zaradi teh občutkov začne umikati prijateljicam. Izogibajo se praznovanjem, otroškim zabavam ali pogovorom o nosečnosti. Ne zato, ker ne bi privoščile sreče drugim, ampak zato, ker jih vsak tak trenutek znova spomni na lastno bolečino.

Na psihoterapiji je prostor tudi za takšna čustva.

Ni jih treba skrivati ali se jih sramovati. Ko jih lahko varno izrazimo, pogosto izgubijo del svoje teže. Namesto da bi se obsojali zaradi njih, jih lahko začnemo razumeti kot del zelo boleče življenjske izkušnje.

Če trenutno hodiš po tej poti, nisi sama.

In nisi slaba oseba.

Si človek, ki nosi veliko bolečino.

Odraščanje ob staršu z izrazito narcističnimi potezami lahko na človeku pusti posledice, ki jih pogosto razume šele v odraslosti.

Veliko odraslih otrok mi pove, da so dolga leta verjeli, da so oni problem. Da so preveč občutljivi, nehvaležni ali zahtevni. Šele kasneje začnejo opažati, da so njihovi občutki ob staršu zelo podobni že vse življenje.

Občutek, da nikoli niso dovolj dobri.

Da morajo ves čas ugajati.

Da so njihove potrebe manj pomembne.

Da jih spremlja krivda, kadar postavijo mejo.

Narcistični starš pogosto težko vidi otroka kot samostojno osebo s svojimi občutki in potrebami. Odnos se pogosto vrti okoli njegovih potreb, pričakovanj ali podobe, ki jo želi ustvariti navzven.

To ne pomeni nujno, da je bil ves čas hladen ali neprijazen.

Veliko ljudi opisuje zelo nepredvidljivo izkušnjo. Trenutke bližine lahko hitro zamenjajo kritika, razvrednotenje ali čustveno umikanje.

Posledice se pogosto pokažejo šele kasneje.

Težko postavljaš meje.

Bojiš se razočarati druge.

Vedno znova prevzemaš odgovornost za občutke ljudi okoli sebe.

Iščeš potrditev zunaj sebe.

Na psihoterapiji ne iščeva krivca za tvoje življenje.

Raziskujeva predvsem, kako so te zgodnje izkušnje oblikovale tvoje odnose, tvojo samopodobo in način, kako danes doživljaš sebe.

Preteklosti ne moreva spremeniti.

Lahko pa spremeniva odnos, ki ga imaš do sebe danes.

Ko izgubimo službo, pogosto ne izgubimo le delovnega mesta.

Izgubimo del vsakdanje rutine.

Občutek varnosti.

Pripadnost.

Včasih tudi del svoje identitete.

Zato ni nenavadno, da izguba službe sproži veliko močnejše občutke, kot jih pričakujemo.

Poleg skrbi glede prihodnosti se lahko pojavijo sram, jeza, žalost ali občutek neuspeha. Nekateri se začnejo primerjati z drugimi. Drugi izgubijo samozaupanje in začnejo dvomiti v svoje sposobnosti.

Še posebej boleče je lahko, če je bila izguba povezana z mobingom, reorganizacijo ali občutkom, da tvoje delo ni bilo cenjeno.

Takšne izkušnje pogosto prizadenejo veliko globlje, kot se zdi na prvi pogled.

Veliko ljudi ob tem sliši dobronamerne stavke, kot so: »Boš že našel novo službo.« ali »Vsaka stvar je za nekaj dobra.«

Čeprav so izrečeni z dobrim namenom, pogosto ne dosežejo človeka, ki v tistem trenutku doživlja izgubo.

Vsaka izguba potrebuje čas.

Tudi izguba službe.

Na psihoterapiji si dovoliva priznati, da boli. Da se je nekaj pomembnega končalo. In da ni nič narobe, če za nekaj časa ne veš, kako naprej.

Šele ko damo prostor žalovanju, se lahko začne odpirati prostor za nekaj novega.

Veliko ljudi mi kasneje pove, da je bila prav izguba službe trenutek, ko so prvič začeli razmišljati o tem, kaj si v resnici želijo od svojega življenja.

Takrat izguba ne izgine.

Lahko pa postopoma dobi tudi nov pomen.

Beseda meja je danes zelo pogosta. O njej veliko beremo in poslušamo, v praksi pa jo je pogosto veliko težje postaviti, kot se zdi.

Veliko ljudi ve, da bi morali kdaj reči »ne«, izraziti svoje mnenje ali zaščititi svoj čas. Ko pride trenutek, pa jih preplavi občutek krivde. Bojijo se, da bodo koga prizadeli, razočarali ali izpadli sebični.

Če se prepoznaš v tem, nisi sam_a.

Postavljanje meja ni nekaj, s čimer se rodimo. Učimo se ga skozi odnose. Če si odraščal_a v okolju, kjer so bile tvoje potrebe pogosto prezrte ali si bil_a pohvaljen_a predvsem takrat, ko si ugajal_a drugim, je povsem razumljivo, da danes težko postavljaš meje.

Morda imaš občutek, da moraš biti vedno prijazen_a. Da moraš razumeti vse okoli sebe. Da si odgovoren_a za njihovo počutje.

Toda odgovornost za druge ni enako kot skrb zase.

Veliko ljudi zmotno verjame, da postavljanje meja pomeni zavračanje ljudi. V resnici pomeni nekaj drugega. Pomeni, da si dovoliš povedati, kaj zate je in kaj ni sprejemljivo.

Zdrava meja ni zid.

Je vrata.

Vrata, skozi katera lahko vstopajo odnosi, ki temeljijo na spoštovanju.

Ko začneš postavljati meje, se lahko zgodi nekaj zanimivega. Nekateri ljudje bodo tvojo spremembo sprejeli. Drugi bodo morda razočarani. Pogosto prav tisti, ki so bili navajeni, da vedno rečeš »da«.

To še ne pomeni, da delaš nekaj narobe.

Na psihoterapiji pogosto raziskujeva, zakaj je občutek krivde ob postavljanju meja tako močan. Kaj se zgodi v tebi, ko pomisliš, da bi nekoga razočaral_a. In kako lahko postopoma razviješ občutek, da imaš pravico poskrbeti tudi zase.

Meje niso znak sebičnosti.

So izraz spoštovanja do sebe in do odnosa.

Morda se tudi tebi dogaja, da hitro opaziš, kaj drugi potrebujejo.

Veš, kako jih pomiriti.

Kako se izogniti konfliktu.

Kako poskrbeti, da bo vsem prijetno.

Navzven je to pogosto videti kot prijaznost.

Včasih pa se za nenehnim prilagajanjem skriva nekaj drugega.

Strah.

Strah pred zavrnitvijo.

Pred konfliktom.

Pred tem, da ne boš dovolj dober_a.

Veliko ljudi se že zelo zgodaj nauči, da je varneje ugajati kot tvegati nestrinjanje. Če so bili odnosi doma nepredvidljivi ali je bilo veliko kritik, se otrok pogosto nauči opazovati druge in njihove potrebe postaviti pred svoje.

Tak način nam lahko v otroštvu pomaga.

V odraslosti pa lahko pomeni, da težko poveš, kaj si želiš.

Da težko izraziš svoje mnenje.

Da pogosto pristaneš na stvari, ki ti niso blizu.

Sčasoma lahko pride trenutek, ko se vprašaš:

»Kaj pa si sploh želim jaz?«

Na psihoterapiji ne iščeva načinov, kako postati manj prijazen človek.

Raziskujeva predvsem, zakaj je tako težko ostati zvest sebi tudi takrat, ko se drugi s tem morda ne bodo strinjali.

Ko začneš bolj zaupati sebi, se začnejo spreminjati tudi odnosi.

Ne zato, ker bi se spremenili drugi.

Ampak zato, ker se spremeniš ti.

Ločitev ni samo konec odnosa.

Pogosto pomeni konec skupnih načrtov, predstav o prihodnosti in občutka varnosti, ki smo ga gradili skupaj z drugim človekom.

Zato je povsem razumljivo, da po ločitvi ne žalujemo samo za partnerjem.

Žalujemo tudi za življenjem, ki smo si ga predstavljali.

Nekateri občutijo predvsem žalost.

Drugi jezo.

Tretji olajšanje.

Veliko ljudi pa vse to doživlja hkrati.

Po ločitvi si pogosto zastavljamo vprašanja, na katera ni preprostih odgovorov.

Kaj sem naredil_a narobe?

Zakaj nisem opazil_a prej?

Bom še kdaj zaupal_a?

Bom ostal_a sam_a?

Takšna vprašanja so normalen del procesa.

Žalovanje po ločitvi nima časovnega okvira. Ni ga mogoče preskočiti ali pohiteti. Prav tako ni pravilnega načina, kako bi ga morali doživljati.

Nekateri jokajo.

Drugi ne zmorejo jokati.

Nekateri želijo biti med ljudmi.

Drugi potrebujejo samoto.

Na psihoterapiji si dovoliva pogledati celotno zgodbo. Ne samo konec odnosa, ampak tudi to, kaj ti je ta odnos pomenil, kaj si se v njem naučil_a in kaj želiš odnesti s seboj naprej.

Cilj ni pozabiti.

Cilj je, da izkušnja ne določa več tvoje prihodnosti.

Da lahko nekoč ponovno vstopiš v odnos brez občutka, da moraš ves čas pričakovati novo bolečino. 

Ko govorimo o izgubah, največkrat pomislimo na partnerske odnose.

Veliko redkeje pa govorimo o prijateljstvih.

In vendar lahko izdaja prijateljice boli skoraj enako.

Včasih celo bolj.

Prijateljicam pogosto zaupamo stvari, ki jih ne povemo nikomur drugemu. Z njimi delimo svoje strahove, uspehe, razočaranja in vsakdan.

Ko se odnos nenadoma spremeni ali se počutimo izdane, izgubimo nekaj, kar nam je pomenilo občutek varnosti.

Takšne izkušnje pogosto spremljajo vprašanja:

Sem bila naivna?

Kako tega nisem opazila?

Ali sem naredila kaj narobe?

Veliko ljudi začne po takšni izkušnji dvomiti vase.

Postanejo bolj previdni.

Težje zaupajo.

Bojijo se novih prijateljstev.

Na psihoterapiji ne raziskujeva le tega, kaj se je zgodilo med vama.

Raziskujeva tudi, zakaj te je ta odnos tako globoko zaznamoval. Kaj ti je pomenil. Katere stare rane je morda odprl.

Vsaka izdaja boli.

Toda ni vsaka izdaja enaka.

Včasih v njej odmevajo tudi veliko starejše izkušnje, ki jih takrat prvič zares začnemo razumeti. 

Ko pomislimo na žalovanje, običajno pomislimo na konec partnerskega odnosa ali izgubo bližnjega človeka. Veliko redkeje pa govorimo o prijateljstvih.

In vendar lahko izguba prijateljstva boli zelo podobno.

Prijatelj je pogosto človek, ki pozna naše zgodbe, naše strahove in trenutke, ko nam ni bilo lahko. Ob njem smo lahko takšni, kot smo. Zato izguba takšnega odnosa ne pomeni le konca druženja, ampak tudi izgubo občutka bližine, zaupanja in pripadnosti.

Posebej boleče je, kadar se prijateljstvo konča brez pogovora. Morda se druga oseba preprosto oddalji. Ne odgovarja več na sporočila. Vedno znova odpove srečanje. Ali pa ugotoviš, da odnos že dolgo ni več obojestranski.

Takrat se pogosto začnejo vprašanja.

Sem naredil_a kaj narobe?

Bi lahko kaj spremenil_a?

Zakaj nisem opazil_a prej?

Veliko ljudi začne kriviti sebe, čeprav odgovor ni vedno tako preprost.

Ljudje se skozi življenje spreminjamo. Nekatera prijateljstva rastejo skupaj z nami, druga pa se sčasoma izčrpajo. To še ne pomeni, da niso bila iskrena ali pomembna.

Včasih boli predvsem to, da se odnos konča drugače, kot smo si želeli.

Na psihoterapiji ne iščeva krivca za razpad prijateljstva. Raziskujeva predvsem, kaj ti je ta odnos pomenil, zakaj je njegova izguba tako boleča in kako lahko ponovno zgradiš zaupanje v ljudi, ne da bi ob tem izgubil_a zaupanje vase.

Vsaka izguba potrebuje svoj čas.

Tudi tista, o kateri ljudje redko govorijo.  

Vsak konflikt v službi še ni mobing.

Nesoglasja, različna mnenja ali občasni napeti odnosi so del skoraj vsakega delovnega okolja. Mobing pa je nekaj drugega.

Gre za dolgotrajno, ponavljajoče se vedenje, zaradi katerega se človek počuti ponižanega, razvrednotenega ali izključenega.

Mobing je lahko zelo očiten.

Lahko pa je tudi zelo prikrit.

Nekdo te vztrajno ignorira.

Izključuje iz pomembnih informacij.

Pred drugimi razvrednoti tvoje delo.

Ti nalaga naloge, ki jih ni mogoče opraviti.

Ali pa te sistematično prepričuje, da je težava vedno v tebi.

Veliko ljudi dolgo časa sploh ne prepozna, kaj se dogaja.

Pogosto si rečejo, da pretiravajo. Da morajo biti bolj odporni. Da bodo že zdržali.

Medtem pa se začnejo pojavljati nespečnost, tesnoba, glavoboli, izguba samozavesti ali občutek, da niso več sposobni opravljati svojega dela.

Mobing ne vpliva le na službo.

Pogosto ga človek odnese tudi domov. Postane bolj razdražljiv, utrujen ali se začne umikati ljudem.

Na psihoterapiji raziskujeva predvsem to, kako je izkušnja vplivala nate. Pomembno je, da ponovno začneš zaupati svojim občutkom. Da razumeš, da tvoje doživljanje ni pretiravanje in da imaš pravico delati v okolju, kjer se počutiš spoštovanega. 

Čustvena manipulacija je pogosto zelo subtilna.

Ne začne se z velikimi prepiri ali očitnimi grožnjami. Začne se z drobnimi občutki, da nekaj ni v redu.

Da po pogovoru dvomiš vase.

Da se vedno znova opravičuješ, čeprav ne veš točno zakaj.

Da imaš občutek, da si odgovoren_a za čustva druge osebe.

Manipulacija pogosto deluje tako, da človek postopoma izgublja zaupanje v svoje občutke.

Namesto da bi se vprašal, kaj sam čuti, začne razmišljati predvsem o tem, kako pomiriti drugega.

Lahko se pojavi obračanje odgovornosti, vzbujanje občutka krivde, tiho kaznovanje, pretirano idealiziranje in nato razvrednotenje ali stalno premikanje meja.

Največja težava manipulacije je, da se običajno razvija počasi.

Človek se nanjo prilagaja korak za korakom.

Zato jo pogosto prepozna šele veliko kasneje.

Na psihoterapiji ne iščeva samo odgovorov na vprašanje, ali te nekdo manipulira.

Raziskujeva tudi, zakaj ti je ob tej osebi tako težko zaupati sebi. Kako lahko ponovno prepoznaš svoje občutke in se nanje opreš, ne da bi ves čas iskal_a potrditev pri drugih. 

Ko govorimo o zlorabi, veliko ljudi najprej pomisli na fizično nasilje.

Čustvena zloraba pa je pogosto veliko manj vidna.

In prav zato jo je včasih težje prepoznati.

Lahko se kaže kot stalno razvrednotenje, poniževanje, zasmehovanje, nadzor, ustrahovanje ali ignoriranje tvojih občutkov.

Včasih so besede izrečene zelo mirno.

Toda njihov učinek je globok.

Sčasoma začneš verjeti, da si res preobčutljiv_a.

Da si preveč zahteven_a.

Da si sam_a kriv_a za težave v odnosu.

Veliko ljudi ostaja v takšnih odnosih zato, ker čustvena zloraba ni ves čas prisotna.

Obdobja bolečine se pogosto izmenjujejo z obdobji bližine, opravičili ali obljubami, da bo zdaj drugače.

To človeka zmede.

Začne dvomiti v svojo presojo.

Na psihoterapiji je eden prvih korakov ta, da ponovno začneš zaupati svojim občutkom.

Če se ob nekom dlje časa počutiš prestrašenega, razvrednotenega, nevrednega ali ves čas hodiš po prstih, je pomembno, da te občutke vzameš resno.

Nihče si ne zasluži odnosa, v katerem mora nenehno dvomiti o svoji vrednosti.

Čustvena zloraba pogosto ne pusti vidnih modric.

Lahko pa pusti zelo globoke rane v človekovem občutku, kdo je.